Peter Kovačič Peršin: Duh inkvizicije

Peter Kovačič Peršin
Duh inkvizicije: Slovenski katolicizem med restavracijo in prenovo
Jezik: slovenščina
Število strani: 304
Format (mm): 135x205
Vezava: mehka
Založba: Društvo 2000
Leto izdaje: 2012
ISBN 978-961-6533-48-5

 

Knjiga Duh inkvizicije na ruševinah dosedanjega zahteva nov začetek. Rimskokatoliška cerkev mora narediti krepak rez in se zavedati, da je njena edina vitalna moč evangelij, ne pa kapital. Izvor naših nesporazumov o narodni spravi je v »sprevrženem razumevanju sprave, ki njen religiozni in etični pomen zvede na politično in ideološko raven. Religiozna vsebina sprave, k vsebini katere spadata priznanje lastne krivde in odpuščanje nasprotniku, je pri agitacijskem govoru katoličanov prezrta.

Ko katoliška cerkev zagovarja njihova stališča, tudi sama sekularizirani družbi vsiljuje model satisfakcije, in to stvarne, materialne, kot pogoj za dosego narodne sprave. Cerkveno govorjenje o spravi in nujni popravi krivic kot temelju prihodnjega sožitja dokazuje prav to notranjo protislovnost 'teološkega' govora o spravi in razgalja pragmatične, že kar banalno prozorne cilje cerkvene politike. Ta politika se ne trudi več, da bi premislila, ali se njena praksa pokriva z danes deklarirano teologijo. Nič pa je ne zanima laična in njeni nazori. Ta pač ni 'izvoljeno božje ljudstvo', zato naj bi se bila 'dolžna' le laična družba ozirati na cerkev, ne obratno.«
V drugem sklopu prispevkov Slovenski katolicizem in politika izstopata prispevka, posvečena primeru »rdečega« škofa Vekoslava Grmiča in gospodarstveniku Andreju Gosarju oziroma odnosu cerkvenega vrha do njiju, v tretjem delu pa Kovačič Peršin razmišlja o slovenski katoliški cerkvi na razpotju, na katerem bo morala narediti močan rez z dosedanjo prakso.

 

Peter Kovačič Peršin (1945) je teolog, slavist in pisatelj. Končal je študij filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani ter diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1969 je urednik Revije 2000, ki nazorsko izhaja iz personalizma in krščanskega socializma, v slovenskem prostoru se navezuje zlasti na Kreka, Kocbeka in Mraka. Znan je po svojih kritičnih stališčih do poskusov rekatolizacije v postsocializmu. Za svoje delo je prejel zlati red za zasluge za svobodoljubnost v publicističnem delu, s katerim je vztrajno, odločno in požrtvovalno odpiral intelektualna obzorja slovenskega duha (2011) in Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko (Vrnitev k Itaki).